V začetku epidemije, ko so bile cerkve zaprte in verski obredi prepovedani, so mnogi naši duhovniki in škofje iz tabernakljev vzeli posvečene hostije in jih v monštrancah odnesli ven iz cerkve, med ljudi, med domove, ulice in stavbe, med njive in potoke. Vernikom je bilo prepovedano zbiranje v svetiščih, ni pa bilo prepovedano odnesti Najsvetejšega iz cerkve med ljudi. Mnogi smo ganjeni pozdravili ta Gospodov prihod v naš svet.

V svetu 21. stoletja, posebej pri nas v bogati in razvajeni Evropi, izginja občutek za sveto, za nekaj, kar presega človeško bitje. Zelo smo ponosni na številne človekove pravice, na svobodo, na blagostanje, na to, da lahko »delamo, kar hočemo«, a nas to ni naredilo za najbolj srečne in zadovoljne ljudi na svetu. Nekaj nam manjka, kljub temu da lahko svoje potrebe in želje zadovoljimo takoj, z raznimi praznimi stvarmi – od napitkov do tablet, mamil ali razkošnih počitnic v ubogih državah.

Imamo pa nekaj, kar nas vznemirja in opominja – sveta...