Epidemija in zima sta nas držali v »karanteni« in nas med seboj odtujevali. Prihajajoča pomlad pa nas prebuja in zbližuje in vabi k sodelovanju, vabi nas k odprtosti, da se vrnemo k naravi, na polja in vrtove, saj bomo pri delu najlaže preboleli in pozabili tesnobo, ki nam je bila vsiljena. Zapustiti kavče, televizijo, telefone, internet, tablice … vzeti v roke orodje in začeti; uredimo okolje in ga očistimo smeti in umazanije in ne pozabimo: Če naj bo poleti žetev, mora biti spomladi setev oziroma: »kdor bi rad žel brez setve, bo žel plevel«. Obdelana zemlja je največ vredna. Posejmo vso razpoložljivo zemljo. Za vsak meter zemlje gre!

In vendar, »hodil po zemlji sem naši«, opazoval in razmišljal, v kakšnem okolju živimo. Zelo rad priznam, da živimo v lepem okolju, ki nam ponuja dobre možnosti za normalno življenje. V kakšnih nemogočih okoljih mnogi po svetu živijo in preživijo! Naša država je svojska in je nihče ne more spregledati, namreč številne cerkve, ki so po večini...