Dolgo časa že prijateljujemo z družino, ki ima fanta z Downovim sindromom. Ime mu je Dominik. Fant je zdaj postal že odrasel možakar, ima še brata in sestro, zrasli so tudi naši štirje otroci in vsi imajo že svoje družine.

Ko pa so bili naši otroci še manjši, smo se srečevali precej pogosto. Zdaj so ta srečanja bolj redka, vsak ima svojo pot, svojo družino, skrbi in obveznosti. Prepričana pa sem, da smo zelo pogosto povezani med seboj v mislih in molitvah, saj vem, da nas Dominikova mama vključuje v vse svoje številne pogovore z Bogom.

Naši otroci so sprejeli Dominika kot sebi enakega. Skupaj so se igrali, pogovarjali in posvečali Dominiku veliko pozornosti. Radi so ga imeli v svoji družbi, saj je vedno pogruntal kaj novega in vedno poskrbel za smeh in dobro voljo. Naš najmlajši ga je imel še posebno rad.

Nekega dne smo se iz mesta vračali z av...