Priznam, dolgo se mi je zdelo nekoliko neokusno, da bi papež v času, ko se povprečen smrtnik ne more sproščeno odpraviti niti v sosednje mesto, potoval v daljno deželo in tam v času zaprtih lokalov okrog sebe zbiral na tisoče ljudi.

Pa sem se spet zmotil. Veselje Iračank in Iračanov je povedalo vse. Če je bilo potovanje zanje, zlasti za mučene in preganjane iraške kristjane takšno znamenje upanja, bi lahko pri pomislekih vztrajal samo popolnoma brezsrčen človek. Razen tega nas je Frančišek s svojim pogumnim in napornim sporedom na tleh stare Mezopotamije znova opomnil, da obstaja zelo živ tok krščanstva, ki v vsakdanu govori arabsko. Morda bodo ganljive, čudovite orientalske melodije iz ust postavnih pevk med bogoslužji v Iraku v prihodnje preprečevale, da bi nanj znova pozabili.

Enako pomembno je, da nam je papežev obisk priklical v spomin, kako raznolika zna biti že hiša naše domače Katoliške cerkve. V njenem naročju se je v teku stoletij verjetno znašla večina v...