Življenje je dragoceno tudi v nepopolnosti

Če bi vse teklo tako, kot si želimo, kot se nam zdi, da bi bilo prav, bi bilo zelo lepo, skoraj kot v nebesih. Ampak v življenju se dogaja marsikaj, kar nas preseneča, ob čemer smo nemočni in se včasih niti ne znajdemo. In takrat se je treba odzvati tako, kot je v tistem trenutku mogoče in kot v sebi čutimo, da je prav. Bilo bi lepo, če bi se človek, ki umira, lahko v miru poslovil od svojih bližnjih, se z njimi še kaj pogovoril in jim morda tudi kaj naročil. To lahko zelo pomiri oboje, umirajočega in tudi svojce.

V življenju pa je veliko situacij, ko to ni mogoče, in tudi to je treba sprejeti, ne gre drugače. Veliko je ljudi, ki si potem leta in leta očitajo, ker se od pokojnika niso mogli posloviti. Vzrokov za to je lahko veliko in največkrat sploh ne gre za krivdo, da bi si človek moral očitati, da tega ni storil. Globoko sem prepričana, da Bog v svoji dobroti tudi v takšnih trenutkih ureja vse tako, da je prav. Seveda...