Prvi obisk papeža v Iraku spremljajo velika pričakovanja. V tej svetopisemski deželi med rekama Evfrat in Tigris je svojo pot vere začel Abraham, oče treh velikih monoteističnih verstev. Kristjanom, ki so vztrajali tu v stoletjih preganjanj, prinaša papež tolažbo, podporo in upanje, kot je v pogovoru z nami dejala Sara Bevc Jonan, kristjanka iz Bagdada, ki je pred leti pribežala v Slovenijo. Tolažbo za vse preteklo trpljenje, podporo v prizadevanju, da bi ostali v svoji tisočletni domovini, upanje na prihodnost v miru in sožitju. Prinaša jim vsaj malo oddiha od vsakdanjega boja za preživetje v velikokrat sovražnem okolju.

Obisk prinaša tudi novo priložnost, da se zasliši klic trpečih kristjanov, pa tudi jezidov, muslimanov in drugih Iračanov, da je dovolj slepega nasilja. Nasilja, ki se opravičuje celo v imenu Abrahamovega Boga, da bi prikrilo banalnost človeškega zla, pohlep po oblasti, ki se v teh krajih meri z naftnimi vrelci in raketnim arzenalom. Toda ali ne poslušamo...