Priznam: včasih se polotim kakega dela v hiši ali okrog nje, za katero me nihče ni prosil, niti ni nujno, da se ga opravi, niti ni sobota dan, ko ponavadi kaj pospravljamo ali se vsaj trudimo v to smer. Kar tako iz dolgčasa, iz na vsem lepem porojene želje, da bi presenetil oziroma storil nekaj dobrega – iz ljubezni, torej –, primem v roko krpo ali sesalnik ali kuhalnico ali, če gre za zunanja opravila, kladivo ali žago ali motiko in … delam! Delam razigran in vesel! Delam, ponosen nase, na svojo dobroto in seveda delo! Delam, dokler … se ne utrudim, se kaj ne zatakne, ali pa me preprosto mine naval ljubezni in se naveličam. In potem se začnem, najprej potiho, potem pa vedno bolj na glas, pritoževati, kako da v tej hiši samo jaz delam in kje da so vsi in zakaj mi nihče ne pomaga, nato pa, če ni nobenega odziva, pustim na pol opravljeno oziroma napol narejeno in užaljeno zapustim prizorišče. Razum in logika mi sicer šepetata, da nikomur nisem povedal, da se bom lotil dela, in da niko...