Med božjim in človeškim
Med božjim in človeškim
Homerske himne, prevedli Blaž Božič, Lara Unuk, Blaž Zabel in Polonca Zupančič; uredil Brane Senegačnik (Družina, 2019, zbirka Sidera 3)
»Nekateri pravijo, da na Drakanu, drugi, da na vetrovnem Ikaru, / spet tretji, da je bilo na Naksosu ali poleg Alfeja, / reke globokih vrtincev, kjer te je, o božji otrok, v stegno všiti, / Zevsu, ki mu grom je v veselje, rodila Semela. A tudi takšni so, / ki pravijo, da si rojen v Tebah, o gospodar. / Nihče od njih ne govori resnice!«
Uvod prve med Homerskimi himnami, himne Dionizu, bralca kot pars pro toto uvede v kompleksnost teh mikavnih besedil, ki jih, za začetek, ni napisal Homer (karkoli si pod tem imenom že kdo predstavlja).
Teh 33 pesmi, ki so v izvirniku nastale v heksametrih in nagovarjajo božanstva grškega panteona – Dioniza, Demetro, Apolona, Hermesa, Afrodito, Aresa, Artemido, Ateno, Hero, Zevsa in druge –, so pripisovali Homerju predvsem zato, ker so jih na začetek svojega nastopa umeščali rapsodi, pevci...