Po velikem poku se je vesolje matematično natančno razvijalo, kot da bi bil končni cilj in smisel razvoja prav človek

Danski mislec Soeren Kierkegaard (1813–1855) je zavračal možnost, da bi Boga spoznali in razumeli z razumom. V knjigi Bolezen za smrt piše: »Nekateri skušajo Boga doumeti z razumom. Toda to nima nobenega smisla, ker je Bog nedoumljiv in zato moramo vanj verovati.« Podobno razmišlja starogrški filozof, teolog in mistik Dionizij Areopagit (5. in 6. stoletje), ki je razprave o Božjih skrivnostih odklanjal. Menil je, da je Bog nespoznaven in povsem drugačen od naših predstav. »Zato nima nobenega smisla, da si zastavljamo taka vprašanja. Namesto tega Boga raje častimo.«

S tem uvodom hočem reči, da namen tega prispevka ni z razumom in znanostjo dokazovati Boga, še manj pa braniti vero vanj. V mislih imam znanost, ki proučuje naravo in vesolje. Ker nisem znanstvenik, uporabljam sekundarne vire, v katerih je narava oziroma vesolje prikazano poljudno ozirom...