V prazničnih dneh si večkrat zaželimo miru, ker pa smo več skupaj, morda tudi večkrat zabrusimo drug drugemu: Mir mi daj! S tem po navadi mislimo, naj nas pustijo pri miru. Toda vzklik lahko beremo tudi drugače: kot prošnjo, naj nam nekdo podari mir. Kot pričujejo zgodbe o osamljenosti, mir ne pride z izolacijo od zunanjega sveta. Pogosto slišimo o »iskanju notranjega miru« v samem sebi. Toda za kristjana je samota prej kraj srečanja in odnosa v svoji notranjosti s tistim, ki prinaša mir ljudem na zemlji. Šele ta, podarjeni mir lahko dajemo naprej; ne tako, da se izogibamo vprašanj, ki nas vznemirjajo (a prej ali slej privrejo na dan), ampak s srečanjem drugega v njegovi notranjosti, s pravim, globokim dialogom.

Enako je tudi z delom za mir v družbi ali širše v svetu. Kot pričajo številni zamrznjeni konflikti po svetu, se izogibanje odpiranja težkih tem vrne kot bumerang s še večjo silovitostjo. Danes generacije ljudi po kriznih žariščih ne poznajo drugega kot stanje perman...