Če bi bila sama na Marijinem mestu, mi ne bi bilo ravno po volji, da moram v visoki nosečnosti na dolgo pot

Letos je mnogo načrtov padlo v vodo. Se mogoče še kdo najde v tem? V spominu mi živo ostaja letošnji julij, ko smo se konec meseca odpravljali na duhovne vaje za družine. Z možem sva se resnično veselila tedna dni oddiha, ko se lahko človek posveti odnosu z Bogom in z zakoncem, ko lahko otroke brezskrbno zaupaš v varstvo izkušenih animatorjev, ko se v času obroka samo usedeš za mizo in si postrežen, še pospravljaš le minimalno. To so bile naše prve duhovne vaje za družine. Z lepim pričakovanjem smo se odpeljali k sestram, začeli spoznavati udeležence, vstopila sva v temo prvega dne … A niti 24 ur ni minilo, ko sem po hitrem postopku spet zlagala vse naše stvari nazaj v kovčke, medtem ko je mož tolažil najstarejšega otroka z visoko vročino. Na hitro smo se morali posloviti od prijaznih sester in udeležencev. Duhovnih vaj je bilo konec. Niti v sanjah nisem pričakovala...