»Imam štiri ase.« »Jaz pa dve pištoli.« »Ok, igra je tvoja.« Tako gre eden nadvse redkih vicev, morda celo edini, med neštetimi iz Nedeljskega dnevnika, ki mi je ostal v spominu še iz otroških let. Takrat smo pač brali takšne stvari, ker drugega ni bilo (in zato skoraj nismo pomislili, da bi lahko bilo tudi drugače; takrat še ni bilo sovražnega govora, saj je bil sovražni govor tako rekoč uradni žargon kulture, že blaga kritika njegove izključevalnosti pa je bila lahko sankcionirana kot verbalni delikt; in še ni bilo fake news: medijska podoba resničnosti je bila ena sama velika Potemkinova vas socialistične realnosti, v kateri je bilo težko razločiti, kaj je res in kaj ni: danes se takšnim plastičnim operacijam resničnosti, ki jih izvajajo mediji in ostala kulturnobojna sredstva, lahko vsaj čudimo ...). V tej stari, ne posebej prefinjeni šali pa lahko vidimo tudi kroki naše sodobne resničnosti: bolje rečeno, igro videza in resničnosti, ki jo določa; igro, za katero velja, da kakor...