Ko zaslišimo besedno zvezo človek človeku, iz izkušnje s formulacijami te vrste pričakujemo še pomenski vrhunec – pojasnilo, kaj da smo drug drugemu. Starorimski dramatik Plavt je eni od oseb, ki jih je v komediji Osli pred oči in ušesa gledalcev priklicala njegova ustvarjajoča domišljija, dal izreči misel, da smo si volkovi. Sredi 17. stoletja je enako menil Thomas Hobbes, vendar je opozoril, da to ni edini obraz stvarnosti. Ljudje so si pravcati volkovi, kadar se soočajo s podaniki drugih držav. Odnosi med slednjimi so pač bili v času, ko je angleški filozof zapisal to misel, zaznamovani s tridesetletno vojno, ki je v nekaterih deželah ugonobila devet desetin prebivalstva. A Hobbes je tudi poudaril, da so si sodržavljani vse kaj drugega – celo svojevrstno božanstvo. Slednje je kajpak bilo mišljeno v skladu z izročilom predkrščanske antike, na katero se je vplivni politični mislec skliceval v svoji obravnavi odnosov med ljudmi.

Ko smo se znašli med valovi in vrtinci pandem...