Živimo v času stresne negotovosti in nepredvidljive prihodnosti. Prihodnost sicer nikoli ni bila jasna, ampak je živela od upanja, da se izpolni po pričakovanjih. Zadovoljstvo in razočaranje doživljamo opoteče, a ju nekako z razumevanjem in dobrohotno sprejemamo, če smo osebnostno uravnovešeni in nismo preveč zaslepljeni s pristranskostjo in egocentričnostjo. Etično pohabljeni posamezniki dobrohotnosti ne poznajo niti je ne priznajo kot vrline. Takšni ljudje bodo ob lastni neizpolnjenosti, duhovni izpraznjenosti ter prežeti z nevoščljivostjo in celo sovražnostjo v vsem vedno našli predvsem slabo, pokvarjeno in škodljivo, svojih slabosti pa si ne upajo niti priznati.

Te dni, ko se soočamo s pandemijo, se etično pohabljeni posamezniki brez razumevanja okoliščin neobjektivno in neargumentirano, naravnost zaslepljeno in polni sovraštva oglašajo v medijih lažnivo, z zaničevanjem, zavajanjem in škodoželjno. Prepričan sem, da bi tudi takšni posamezniki, če bi doživljali travmo tež...