»V njegove nosnice je dahnil življenjski dih« (1 Mz 2,7)

Podoba »diha« odpira pomensko polje »dihanja«, kjer se prepletata izraza »dih, sapa« (hebr.: nešāmâ; gr.: pnoḗ) in »dih, veter, sapa« (hebr.: rûah; gr.: pneūma). Podoba tako prikazuje, da življenje ne izhaja iz živih bitij samih, temveč je življenje dar; kakor pljuča prejmejo sapo, tako bitja prejmejo življenje v dar kot dih, duh (1 Mz 7,22). Vsa bitja naj bi za ta dar hvalila Boga (Ps 150,6). Vendar pa ima človek pri tem posebno mesto, saj mu Bog v nosnice dihne dih življenja, da človek postane živa duša (1 Mz 2,7). Človeku je dan duh, dih Najvišjega, ki daje spoznanje (Job 32,8). Življenjski dih človeku razodeva na eni strani njegovo končnost in na drugi presežnost Boga Stvarnika (Ps 18,16), ki s svojim dihom ustvarja in vse sodi (Job 4,9). Če sta dih in duh v Stari zavezi sopomenki, pa v Novi zavezi zaslutimo razlikovanje. Stvarnik daje življenjski dih (Apd 17,25), ki razkriva končnost življenja, obenem pa človeku...