Moja mati so na boljšem. V mladosti je živela brez vere, bila je otrok socializma, povojna generacija. Brezbožnost, zabave, hitra poroka, hitra ločitev, zgrešene zveze, »Rahelin jok«, stiska in obup nad življenjem …

Potem se je zgodilo: Medžugorje, spoznanje svojih napak, vseživljenjska spoved, iskreno kesanje ter potopitev v Božje usmiljenje in Marijino varstvo. Pri spovedi in molitvi je doživela celo nekaj, kar spominja na mistično izkušnjo, veliko milost. Mati je spreobrnjenka. Poslej njeno življenje ni bilo več prepoznavno: vsakdanja maša, post, nočna molitev na kolenih, obiskovanje vdov po vasi, širjenje Svetega pisma, prenašanje poniževanj nekaterih znancev in svojcev ... Povrh je na njena vrata potrkala neozdravljiva bolezen, ki traja že 35 let. Kljub temu še pove z vero: »To je moja pokora. Zadoščujem, zase in za spreobrnjenje grešnikov.« Tolaži druge bolnike in vdano čaka svojo uro, mi pogosto pove.

Večina pa verjetno ni doživela tako dramatičnega življenj...