V postnem času s prvošolci pri verouku vedno rišemo raketo. Otrokom povem, da smo dobili izredno priložnost, da z raketo poletimo na luno. Vsak lahko vzame s seboj pet stvari, ki se mu zdijo najpomembnejše.

Morali bi slišati njihove odgovore, kaj bi vzeli s seboj na luno. Dobro vedo, da je pet toliko, kolikor je prstkov na eni roki in da to ni veliko. Od vseh stvari, ki so jim ljube, izbrati le pet najljubših … To ni mala malica. Običajno se hočejo izpogajati za vsaj šest stvari. A kot katehet nisem prav nič podoben usmiljenemu Jezusu in vztrajam pri številu pet! Stvari, ki jih hočemo vzeti s seboj, otroci narišejo v raketo, jaz pa na tablo. To so običajno: plišasti medvedek, punčka, avto, daljnogled, mobi, žoga … Včasih kdo reče, da bi vzel mami in očija, pa tudi hrčka in družabne igre. En učenec je rekel, da bi vzel s seboj Sveto pismo, kladivo in vrtalnik. Na vprašanje, zakaj ravno te stvari, me je pogledal, kot da ni dovolj jasno: »Da bi marsovcem na luni zgradil cerkev...