S prijateljico zadnje čase redko uskladiva čas za sprehod, na katerem se pogovarjava o marsičem. Skoraj vedno se najini pogovori prevesijo v »svete pogovore«. Tako imenujem pogovore, ko upava druga drugi odpreti srce, ko to ni površen klepet, pač pa odkrivanje globokih notranjih doživetij. Pogovor navadno zaključiva z molitvijo pri znamenju križa na obronku gozda, včasih pa doma ob toplem čaju. V tem primeru odpreva tudi Knjigo knjig in v njej iščeva navodila za nadaljnjo pot v življenju. To druženje nama veliko pomeni, saj se neredko razjasnijo mnoge življenjske situacije, dragocena pa je tudi molitev.

Spominjam se, kako naju je nagovorila beseda preroka Izaija. Šlo je le za tri besede, ki jih običajno spregledamo ali pa imamo za samo po sebi umevne, tokrat pa so naju preplavile kot globoka resnica: »Glej, tukaj sem« (Iz 52,6).

Pred kratkim sem v knjigi Očetova senca prebrala besede, ki jih je pisatelj položil v usta Mariji. Marija je hitela k teti Elizabet...