Andrej Šifrer o sebi skozi besedila svojih pesmi; tudi o prijateljstvu z bolno 14-letno deklico

Po lanskoletnem koncertu v Cankarjevem domu ob 40. obletnici izdaje prve plošče, Moj žulj, Andrej Šifrer ugotavlja, da je bila ta plošča kljub njegovi mladosti zelo duhovna: »Vonj železniških postaj, si našel druge bom preroke, iskali bodo le moj greh, a jaz spremenil se bom spet.« Na vprašanje, kako nastane pesem, odgovarja, da gre za vprašanje, vredno milijon dolarjev, tik za tem pa že odgovarja s pesmijo: »Tisto nekaj me poganja, kar hudiča iz mene izganja, tiho notranje vodilo, v neznano povabilo. Ker včasih kadar pojem, jokam, iz obupa znotraj krvavim, sem le človek, pa razpokam, še dobro, da čisto ne znorim. A v grlu glas, v duši plamen, ko iz srca izvali se kamen, bolečina gre z ramen, saj tak je pesmi teh namen.«


Kakšen dar, da živiš!

Razlog za veselje je že to, da živimo. Življenje je čudež, je prepričan. Starejša hči Eva je pri devetih let...