Ni pomembno, kaj rečejo drugi, ampak kako se sam počutiš najbolje

Po štiridesetih letih ali še več še vedno ne morem pozabiti mladega bolnika, ki je moral dobivati kemoterapijo, po kateri so mu izpadli lasje. Rekel mi je, da brez las ne more živeti, jaz pa sem mu zagotavljala, da je to veliko huje za žensko kot za moškega in da je tudi brez las prav v redu. Takrat tudi nisem poznala nobenega moškega, ki bi ga po kemoterapiji tako zelo motilo, da je brez las. Ne spominjam se dobro, kako se je stvar takrat končala. Vem samo, da bi mu danes brez oklevanja napisala naročilnico za lasuljo. Če se je on brez las počutil tako slabo, bi mu bilo treba pomagati.

Na tega bolnika se danes večkrat spomnim, ko vidim mlade ženske, ki se po kemoterapiji pokažejo v javnosti brez las, celo nastopajo takšne in so tako prav prikupne. Ne samo simpatične, tudi pogumne so in se tako lahko veliko bolje spoprijemajo z vsem, kar jim življenje prinaša. Prepričana sem, da je pri njih tudi zara...