Odraščal sem v časih, ko je bil 14. februar čisto navaden dan. No, če sem še bolj natančen, je bil v tistih časih tudi 25. december čisto navaden dan, ko si moral neprespan iti v šolo in moji otroci kar ne morejo razumeti, ko jim govorim, da včasih ni bilo ne božiča ne velike noči! Sploh, ko gledajo moje stare fotografije, na katerih poziram s pomarančami okrašeno beganco (butaro) na rami, ali pa pred jaslicami in dreveščkom, ki se mu je takrat uradno reklo »novoletna jelka«, na katerem gorijo svečke!!! Požarna varnost gor ali dol: takrat še v sosednji Avstriji nisi dobil električnih lučk.

Svetke, svete dni torej, smo imeli, le da jim takrat nismo smeli reči niti prazniki. Kot praznik je preživel le en svetek, pa še ta za ceno preimenovanja: iz »vseh svetih« smo dobili »dan mrtvih«!

Ko so se zbudile sapice demokracije in so se tovariši preimenovali v gospode, ko so se vzhodno krojeni plašči obrnili po zahodne...