Že dolgo se ne udeležujem več državnih proslav (čeprav mi državni prazniki veliko pomenijo) in nasploh ne gledam televizije. Iz protesta, ker pač ne želim podpirati nihilizma, vulgarnosti, nasilja, zaničevanja, praznine. V poslu namreč šteje le število gledalcev in če jih je vedno manj, je to največja kazen za lastnike in ustvarjalce medija. Prav tako ne hodim več v gledališča. Veliko raje se odzovem povabilu na kakšno predstavo vaških kulturnih društev. Te so mnogo bolj pristne, domoljubne, lepe. Pa še ustvarjene z veliko manj denarja.

Tako sem si tudi sporni del proslave ob letošnjem Prešernovem dnevu ogledala pozneje, ko sem opazila zgražanje mnogih. Vsebina me pravzaprav sploh ni presenetila. Pa ne zato, ker ne bi bila nizkotna. Kaj naj bi drugega pričakovala od teh izvajalcev in od organizatorja – torej vlade, ki je (bila že v času načrtovanja proslave) v krizi in brez smeri? Popolna nekultura, ki so jo opazili vsi trezno misleči, ne le prizadeti katoličani.

S...