Božjepotniki, ki so se v preteklosti podali na Brezje iz kake bolj oddaljene smeri, so morali skozi Gobovce navzdol in kmalu za tem navzgor v Peraški klanec. Gobovce so pomenile nevarnost zaradi ravbarjev, na Peraškem klancu so pa že berači prosili za dar. Ja, berači, in vse tja do cerkve jih ni zmanjkalo.

A med njimi ni bilo Lovra, nekakšnega polčlovekca, ki se je s posebno podkvijo na kolenih, kjer so se končale noge, plazil po svetu. Po tem belem svetu in se ustavljal na domačijah, ki jih je bil glede darežljivosti že preskusil. Tam ni bil odgnan. V hišo ni stopil nikjer, ker da za lon dobrim ljudem ne bo puščal uši.

Najbrž so pa na Peraškem klancu beračili predvsem tisti, ki so računali na dobrotljivost romarjev iz oddaljenih krajev. Ti so se pripeljali z vlakom do Otoč od daleč in potem kar dobršen del poti do cerkve pešačili. Najprej so morali plač...