Svojega imena vredna kultura je vsakdanji, ne praznični pojav. Ni ji potrebno slavljenje, temveč neovirano življenje. Uresničevanje. Razmah. Obstoj slovenskega kulturnega praznika je s tega stališča pomenljiv: opozarja, da naš prostor potrebuje za to, kar je marsikje običajna razsežnost človekovega bivanja, posebno pozornost.

Zaničevanje slovenskega

Podatki o dramatičnem upadu obiska v muzejih in o pešajočem zanimanju za knjige, ki so – kakor je dejal nemški pisatelj Jean Paul (Richter) – v bistvu le daljša pisma prijateljem, potrjujejo, da je pri nas nekaj hudo narobe. Že dalj časa. In bridke številke, pred katerimi obmolkne celo poezija, govore o tem, da je kulturni praznik samo španska stena, ki naj vsaj za en dan prikrije vulgarizacijo – ali že kar barbarizacijo – življenja. Saj vsi vidimo, kako se surovosti, ki si jih na Slovenskem v politiki in umetnosti privoščijo klicarji fanatizma, z nenehnim ponavljanjem v propagandističnih medijih skušajo uveljavi...