Bil bi v zadregi, če bi moral v hipu zdrdrati definicijo srčne kulture. A ko so nam mulcem starši polagali na srce, naj lepo ravnamo s hrano, še posebej s kruhom, naj bomo spoštljivi do starejših, naj se nikoli ne norčujemo iz telesnih hib, naj ne govorimo grdih besed ali naj se v cerkvi vsaj pri povzdigovanju zberemo in umirimo, smo natančno vedeli, za kaj gre.

Težko bi rekel, da so naše generacije táko vzgojo ponotranjile in da jo predajajo naprej. Je pa tudi res, da smo na ta in sorodna temeljna vodila težko decidirano trčili še kdaj. Morda se je našel kak učitelj, ki se mu je kdaj iz osebnostne kakovosti, mimo učnih načrtov izvilo kaj podobnega. V teatru, sodobnem filmu, na glasbenih taborih, v povprečnih likovnih galerijah ipd. pa si večinoma zaman lovil njihove odmeve. Raje sta te bombardirala njihovo razdiranje in zasmeh. Na bolj ali manj neozaveščeni podlagi, ki je celotno družbo utemeljevala na laži, smrti in zatiranju, toliko laže.

S kakšno kulturo v ožj...