Če je besedovanje o pomenu kulture za družbo, svobodo, nacionalno identiteto in tako dalje in tako naprej leitmotiv praznovanja Prešernovega dne, pa ima ta leitmotiv že dolgo svoj kontrapunkt: to je kritika tega početja. Pravzaprav je kritika prevelika beseda: največkrat gre za žurnalistično zgražanje nad licemerstvom politike, ki da pač lepodušniško opravi obvezni ritual in posadi nekaj cenenih rožic, in še to ne brez svojih (nekulturnih) interesov, že naslednji dan pa nadaljuje s svojo običajno ignoranco. In tako vsako leto obsorej. Seveda se občasno žurnalistom pridruži tudi kak više rangiran kulturni delavec ali celo umetniški odličnik in »pove politiki svoje«, kar je seveda še posebej imenitno in odmevno, pa čeprav se tudi to zgodi samo tisti dan in mogoče še isti večer pravičnik sproščeno in prisrčno veselo praznuje kulturo s somišljeniki, torej v druščini svoje ‒ te iste ‒ politike. Tudi vsebina teh tožb je ‒ leitmotiv: črno-bela slika lepe kulture, ki ne...