Čas Jezusovega rojstva sem imela vedno rada. Bil je poln lepih trenutkov in povezanosti. Nikoli pa nisem dobro razumela skrivnosti in bogastva učlovečenja. Na vse kriplje sem se trudila razumeti tisto tako opevano skrivnost božiča, božične noči. Pa mi je bistvo vedno znova spolzelo mimo.

Potem pa sem postala mama. V rokah sem držala dete. Oh, tako nebogljeno in mehko. Z mehkimi laski, grulečimi glasovi, nežno kožo in ljubkimi očmi. In občutek, ko svojo nebogljeno glavico stisne tesno pod mojo in se privije čisto k meni. Moj otrok je v meni odprl čisto nov način sprejemanja, pristopa in ljubezni. Ni se mi bilo treba truditi, da bi pristopila k njemu. Ne razmišljam, kaj naj rečem in kako naj se obnašam, ko sem z njim. Samo sem. In on je z menoj. Zdaj, ko je že večji, tako radodaren z objemi in poljubi, kadar sem utrujena, žalostna ali pa kar tako, ker me je vesel....