»Naredil ti bom veliko ime.« (2 Sam 7,9)

V svetopisemski govorici »ime« (hebr. šēm; gr. ónoma) pomeni več kot zgolj poimenovanje stvari ali klicanje človeka po imenu. Ime namreč zaznamuje resničnost in poslanstvo osebe kot npr. ime Jakob, »tisti, ki sledi in grabi za gleženj« (1 Mz 25,26) ter njegovo novo, teoforično ime Izrael, »Bog se bo bojeval« (1 Mz 32,28). Zato poznati ime pomeni razumeti, obvladovati in klicati k odgovornosti (1 Mz 2,19-20). Pri tem ne gre za manipulacijo duhovnih sil (1 Sam 28,8-14) ali magijo imena (Apd 4,8), temveč za identiteto človeka. Človekovo ime opredeljuje identiteto, vpliv in pomembnost človeka. To temelji na rodovniku (1 Mz 5,1-32) in življenjskih prizadevanjih (1 Mz 11,4), predvsem pa na Božjemu blagoslovu (2 Mz 9,16).

Bog Stvarnik, ki kliče po imenu (Iz 43,1), ostaja kot skrivnostno obličje (1 Mz 32,30-31) in skrivnostno ime (2 Mz 3,14) onkraj človekove želje po posedovanju. V skladu s svojim imenom Bog ostaja večno zvest (Iz 4...