V tem adventu se učim postati gola veja

V zadnjih, vlažnih, meglenih, mrzlih novembrskih dneh, ko hrepenim pa toplini adventnih svečk, se mi pogled pogosto ustavi na rdečem javorju, ki stoji in raste na vrtu za našo hišo. Od listov veličastno rdečih, skoraj škrlatnih barv ni ostalo nič. Nekaj jih je odnesel veter, večino smo pograbili in pospravili. Ostale so samo veje, ki kljub neprijaznemu vremenu in občutku, da v pomanjkanju sončne svetlobe sploh ne vem natančno, kje se dan začne in kdaj se konča, v sebi nosijo obljubo pomladi. Prav tak občutek imam, ko se v mislih sprehajam skozi leto, ki se končuje. Izzivov je bilo letos ogromno, tudi za našo sedemčlansko družino, pa vendar se danes teh ne spominjam v podrobnosti. Ostaja mi občutek golih vej … kar sem morala prebroditi, se naučiti, na novo usvojiti, kakšne vrednote spremeniti, predsodke opustiti, se soočiti s kakšnimi povsem novimi čustvi, dogodki, to je ostalo skrito v teh golih vejah, da bo dalo rast v prihodnje. V t...