V teh dneh, ko nimam možnosti druženja, se bolj zavedam tišine okrog sebe in tudi v sebi. Včasih se ob tem počutim tesnobno. Zato me zanima, kako razločevati med tišino, ki »ubija«, in tišino, polno smisla. Maša

Tišina, ki jo doživljaš v teh časih, je poseben izziv za mnoge, saj je lahko znamenje osamljenosti ali pa navzočnosti smisla, Boga. Tišina v človekovi notranjosti lahko ostaja na človeški oz. psihični ravni, ali pa se vanjo naseli Bog in nam, kot Eliju v Stari zavezi, spregovori v rahlem šepetu (prim. 1 Kr 19,12). Bog nam kot bitje odnosov vedno nekaj sporoča. Tudi če kdaj molči, je vedno v odnosu z nami.

In kako vemo, katera tišina nas obdaja? Enostavno povedano: po sadovih oz. po tem, kar zaznavamo v sebi, ko se soočamo s tišino. Ta lahko v nas vzbuja nemir, ki v odnosih in dejanjih ne obrodi dobrih sadov, veselja, potrpljenja, ampak vodi v agresivnost, potrtost.

V krščanski tradiciji poznamo tišino, za katero si prizadevamo: »Tišina so vrata do...