»Nova beseda«, besedilni korpus sodobnega slovenskega jezika, najde besedo »maša« 2697-krat, medtem ko »sveto mašo« 82-krat. Zdi pa se, da je uporaba besedne zveze »sveta maša« v porastu. Če smo včasih v cerkvi še slišali samo »maša«, sedaj skoraj vedno slišimo »sveta maša«. In »sveta maša« se pojavi celo v kakšnih necerkvenih novinarskih poročilih. Iz tega bi sklepali, da postajamo uporabniki slovenščine vedno bolj pobožni, poduhov­ljeni, da ob besedi maša, ki ne more biti drugačna kot sveta, to poudarimo s pleonazmom, besednim preobiljem. Podobno se predvsem v cerkvenem okolju pogosto uporablja besedna zveza »darovati sveto mašo«, namesto nezaznamovano maševati, opraviti, imeti mašo … Ker je že sama maša daritev, po tej govorici darujemo daritev – in smo spet pri pleonazmu. Tako kopičenje pridevnikov in podob, mladi bi rekli »nakladanje«, je bilo značilno za barok. In zdi se, da se cerkvena govorica v marsičem vrača v preteklost.

Taka govorica, polna »maziljenih« izrazov,...