Morda se je tudi kateremu izmed bralcev teh vrstic kdaj zgodilo, kot se dogaja njihovemu piscu – da namreč razmere okoli sebe presoja skozi optiko osebnega dogajanja, v katero je tako vpet, da ga hočeš nočeš preslikava na splošno raven. In čim bolj sem to s časnikarskega vidika precej neobjektivno držo skušal pregnati iz glave, tem bolj se je vsiljevala kot simbolična podlaga tega zapisa.

Naj pojasnim ta čudaški uvod. Na dan, ko je odstop z mesta predsednika vlade oznanil Marjan Šarec, sem se bil doma prisiljen ukvarjati z zamašeno kanalizacijo. Z mojstri smo skušali ugotoviti, kaj je vzrok zoprne zgodbe, in prišli do spoznanja: iz tehničnih razlogov je oče pred desetletji, ko je bila naša hiša priključena na kanalizacijsko omrežje, ohranil greznico in preko nje speljal odplake. Očitno je bil prepričan, da bo zadeva stalno funkcionirala, zato je greznični pokrov zasul z zemljo in zasejal travo. A odpadki so se nabirali in sčasoma odtok popolnoma zabasali. Ni bilo druge reši...