Bistvo človeka spoznamo čisto preprosto, a prevečkrat postavljamo nebistvene kriterije

Človeka zares spoznati je težko. Ko že mislimo, da ga poznamo, nas s kakšno negativno gesto, reakcijo preseneti in si mi­slimo, da kaj takega od njega ne bi nikoli pričakovali. Seveda se lahko zgodi tudi nasprotno. Človek, od katerega morda ne pričakujemo kaj dobrega, nas v nekem trenutku preseneti s svojo zelo pozitivno reakcijo, ki je od njega ne bi nikoli pričakovali.

Z znanko sva se pogovarjali prav o tem. Takole mi je rekla: »Bistvo nekega človeka se spozna po tem, kako se vede do podrejenih, do snažilke, hišnika, kurirja, do tistih, ki so po lestvici veliko niže kot on. Prijaznost do nadrejenih ali sebi enakih je lahko pristna ali pa tudi ne. Ta prijaznost je lahko rezultat neke preračunljivosti, kako si bom v dani situaciji čim bolje postlal in mi bo najbolj ugodno. Lahko tudi, kako bom čim laže napredoval. Prijaznost in taktnost do podrejenih največkrat nima takšnih namen...