Nekaj dni po božiču sem bil povabljen na ogled filma Dva papeža. Super, sem si misli. Navduševalo me je, da v zadevi igra Anthony Hopkins, ob njem pa še Jonathan Pryce, ki se mi je prikupil v Igri prestolov. Kljub temu začetnemu navdušenju sem pri prijatelju, ki si je film že ogledal, poizvedel, ali mi bo všeč. Prijatelj me je, ker me zelo dobro pozna, najprej pobaral, ali imajo moji gostitelji zavarovano televizijo. Prepričan je namreč bil, da jim jo bom sredi ogleda razbil.

Nikakor nimam namena stopnjevati napetosti, zato naj povem, da je televizija, na kateri smo si nekaj dni po božiču ogledali Dva papeža, še cela. Priznam, tu in tam sem se pošteno namrščil in nekajkrat je le malo manjkalo, da bi vstal in šel. Seveda nisem, ker ne bi bilo vljudno. Ampak nazadnje sem se domov odpravil nekako veder in s prijetnim olajšanjem. Celota me je namreč še najbolj spomnila na eno zaključnih misli iz že omenjene Igre prestolov, da je tisto, kar ljudi in skupnosti najbolj poveže med...