V svetovalnici Betanija sem najbolj vesel mladih ljudi, ki hočejo iz svojega življenja nekaj narediti. Običajno gre za mlade v raznih stiskah in preizkušnjah. Vsaka stiska odpira v človeku vprašanja, marsikatera pa pusti tudi rano ali vsaj brazgotino. Brez dvoma pa so te rane najbolj globoke takrat, ko so povezane z njihovimi starši. Tako mi potrjujejo moja srečanja z njimi.

In kako do tega pride? Rekel bi, da noben od staršev tega ne stori namenoma. Bolj ali manj njihovi starši tudi sami trpijo zaradi tega, ker ne prepoznajo, kdaj in kje so zgrešili svojega otroka, ki je zdaj že odrasel. Niso ga pretepali ali ga zanemarjali. Nasprotno, nudili so mu vse, da bi uspel v življenju. On pa čuti, da ga ne spustijo v življenje.

Otrok je za starše največji dar, ki ga lahko prejmejo v življenju. Je pravzaprav tako velik dar, da bi ga najraje obdržali zase in pri sebi. Želijo mu priskrbeti vse, kar potrebuje, celo prehitevajo ga v potrebah in željah. Ocenjujejo namesto njega...