»Tolažite, tolažite, moje ljudstvo.« (Iz 40,1)

Glagol »tolažiti« pokaže svojo pomensko širino že ob jezikovnem prehodu. Medtem ko grški glagol parakaléō izraža retorično dimenzijo »klicati poleg, spodbuditi, rotiti, zagovarjati«, pa hebrejski nih.am izraža čutenjsko dimenzijo »obžalovati, sočustvovati, tolažiti«. Glagol presega prijazne besede, saj vabi v bolečino sočloveka, ki spričo preizkušnje ne najde tolažbe ne v sebi (Ps 77,3) niti v počitku (Job 7,13), temveč po­trebuje sočutne prisotnosti (Job 2,11-13). Tolažbo se gradi v odnosih, ki krepijo klecava kolena (Job 4,3) in odkrivajo veselje srca (Sir 30,23), zato tolažbe ne prinaša maščevanje (1 Mz 27,42), temveč odpuščanje (1 Mz 50,21). Tolažba izhaja iz Gospoda, ki izkazuje prizanesljivost (Ps 90,13) in usmiljenje (Ps 135,14), odstopa od preizkušnje (Jon 4,2) in vrača izgubljeno zdravje (Iz 38,16) z namenom spreobrnjenja k Božjemu blagemu in močnemu objemu (Iz 40,11), ki gradi skupnost (2 Mz 15,13). Nenehna Božja bliž...