Ljubi moj sveti Miklavž!

Tole seveda ni prvo pismo, ki ti ga pišem, in glede na to, kakšen sem in koliko še neuresničenih želja imam, prav gotovo ni zadnje. Je pa res, da se ti že lep čas nisem osebno oglasil. Zadnja leta sem svoje želje zašepetal kar ženi na uho in je potem ona »pisala« za oba. Priznam, da se čez leto nisem prav posebej trudil, da bi bil priden. Žena me sicer pohvali, da sem se poboljšal in da ne trosim svoje jeze več vsevprek, pa ji revi ubogi ne upam povedati, da se nisem poboljšal, ampak zgolj polenil: ne da se mi več razburjati za vsako malenkost. Ona sicer ljudem – kot da sem kak njen projekt – ponosno pripoveduje, da sem postal zrel in moder, jaz pa zase dobro vem, da sem se le postaral in polenil.

A letošnje leto me je prisililo, da vzamem v roke papir in svinčnik … no, da sedem za računalnik … in ti napišem svojo veliko željo. Vem, da si mogočen priprošnjik, nisi pa vsemogočen, zato te ne bom prosil, da odneseš virus. Poleg tega se mi zdi,...