Ko apokrif postane epifanija (Alojz Rebula, Apokrif, založba Mladika)

Alojz Rebula je svojo zadnjo knjigo naslovil Apokrif. Toda tudi prominentni pisatelji lahko kdaj zapišejo kaj drugače, kot se bralcem zdi prav. Tako bi kakšen najbrž nesel v koš ta kontroverzni naslov. Resda grška beseda zavzema širši razpon in klasični filolog je to gotovo vedel: skrit, skrivnosten, skriven, nepristen. Razen zadnjega pomena z njim ni nič narobe. Toda v Cerkvi je izraz apokrif dobil nečasten prizvok. Čeprav je marsikateri iz množice teh spisov nastal v pobožni želji zapolniti vrzeli, ki so jih bralci najdevali v kanoničnih evangelijih, vendarle niso našli poti v bogoslužje. Ker pa so nekateri odkrito širili krive nauke, jih je Cerkev kmalu preprosto prepovedala. Tako so poniknili v pozabo, se porazgubili in za njimi so ostali le fragmenti. Kakšen, kot npr. Tomažev evangelij, je le imel »srečo«, da je po dva tisoč letih ždenja v lončenih loncih pod njivo v gornjem Egiptu pri Nag Hammadiju...