Verjetno se strinjamo, da je italijanski film Življenje je lepo eden najlepših filmov vseh časov. Še bolj verjetno se strinjamo, da je bila druga svetovna vojna eno najbolj grozovitih obdobij. A čeprav je ta film romantični prikaz druge svetovne vojne, ne bi nikomur prišlo na misel, da bi rekel: »Oh, kako je bilo to dobro, da sta se oče in sin lahko šla tisto igrico, da sta imela to možnost …« Nikomur ne pade na misel, da bi gledal na življenje v koncentracijskem taborišču kot na nekaj romantičnega in povezovalnega, čeprav so se zares našli ljudje, ki so zmogli preseči to grozovito izkušnjo in gojiti ljubeče odnose, dati življenje za drugega, celo ohraniti smisel za humor spričo neverjetnega zla. Nihče si ne bi drznil trditi, da so bili otroci z izkušnjo koncentracijskega taborišča bolj trdoživi, da so ravno zaradi tega laže shajali v življenju. Ne, njihova trdoživost jim je pomagala, da so preživeli in zaživeli spričo travm, ki so jih prestali.

Tudi zdaj smo v prelomnem ča...