Iz pogrebnega nagovora soboškega škofa Petra Štumpfa

Odšel je od nas bogojinski krščenec, ki se je pred skoraj 99 leti v Božje življenje prerodil, da bi kot pastir Cerkve z vero in modrostjo Kristusove besede v zlate niti predel. Z njimi je hodil od srca do srca. Ne da bi se s tem ponašal, je on sam z leti postal močna zlata vez med Prekmurci in ostalimi Slovenci; med Prekmurci in porabskimi Slovenci; med Prekmurci, Madžari, Hrvati in Nemci, med katoličani in evangeličani. Nikogar ni spregledal – ne Romov, ne zapuščenih, ne ubogih. V njegovem srcu je vsak našel svoj dom, svoje počivališče in tolažbo.

Odšel je naš dragi prekmurski rojak. Ne upamo si niti pomisliti, kakšno bi lahko bilo Prekmurje brez našega škofa Jožefa, ker je bil tako zelo naš, kot so naše cerkve, križi in kapele ob poteh, kot so njive in gorice, kot so travniki in močvirja, kot so buk...