Vsem je poznan občutek, ko nekdo pride do nas in začne govoriti, mi pa doživljamo, da se besede kar zlivajo v nas. Nimamo jih časa ovrednotiti, niti nismo ta trenutek pripravljeni, z mislimi smo drugje. Ali pa takoj vskočimo v besedo ter izlijemo vse svoje probleme. Lahko to doživimo tudi kot miselni izziv in podamo vse mogoče rešitve. Včasih mi kateri od mojih otrok, ki mi želi nekaj povedati, jaz pa sem z glavo še v službi, celo reče: »Oči, ali me sploh slišiš?« Seveda je pri otrocih vedno dobro biti pripravljen na polno pozornost, saj se priložnost morda ne vrne. Sam se znova in znova učim, da je treba vzpostavljati reden čas, namenjen sporazumevanju, pa naj bo to v zakonu, družini, službi, župniji ali najširše v družbi.

Biti slišan je najgloblje hrepenenje vsakega človeka. Biti razumljen in sprejet od drugega v svoji ranljivosti, samoti, skrbeh, pogledih ali doživljanju, je največ, kar lahko prejmemo. Svetovalci na Karitas velikokrat povedo, da je materialna pomoč sicer...