Srečala sva se ob rečnem bregu, slikar Mirko in jaz. Bil je potrt. Poskušal sem mu pomagati, da se duhovno zopet postavi pokonci. Rekel sem mu: »Verjemi mi, vse bo še dobro.« Zdaj se sprašujem: sem mu to smel povedati? Me je razumel?

Prihajam iz Očetove roke in na koncu se bom vnovič znašel v naročju istega Boga. Njegov ljubljenec sem. Žarečega obraza s svojimi sijočimi očmi zre vame z naklonjenostjo. Hrepeni po tem, da mu priznam, kako dobro je, da me je poslal na ta svet in me umestil v človeško zgodovino. Vsa mojstrovina življenja je samo v tem: da se srečava – on Stvarnik in jaz, njegova stvaritev; on Oče in jaz njegov otrok; on Vsemogočen in jaz nebogljen, potreben njega; on Odrešenik in jaz odrešen.

»Biti človek je tako bolno,« mi potoži Mirko. »Brezna zla te strašijo, noči so temne in grozljive, za vsakim vogalom grozi smrt, hrepenenja so neizpol...