Nekaj dni se je obirala okoli mene, mi kazala zobe, potem me je naskočila kot lev na svoj plen. Nisem se ji več mogel upirati. Zdaj me ima v svojih krempljih.

Naj opišem, kako je s tem pri meni. Nekaj dni se človek malo slabše počuti, žgečka ga v prsih, kako uro prenaša glavobol. Potem vse pojenja. Naslednji dan se vse ponovi. Potem pridejo noči, ko je treba menjati pižamo, ker od človeka kar teče, četudi nima vročine. To pa kaže na nekaj resnega. Pa še ni. Šele pride. Naenkrat postane ravna pot do cerkve, le nekaj korakov, tako naporna kakor vzpon na Triglav, sopihanje po klančini do župnišča pa spominja na pomanjkanje zraka pod najvišjo goro sveta. Stopnic do učilnice se sploh ne loti, ker ga že na nekaj prvih pobere. Kakor da bi dočakal že prek sto deset let. Utrujenost kar noče miniti. Bi si mislil, da bo poležavanje na kavču kaj pomagalo. Koristi, nič pa ne...