V ljudskih predstavah znanstvenik pogosto nastopa kot genij, ki ustvarja v samoti svojega laboratorija. V tem ustvarjanju občutimo nekaj sakralnega ali demonskega, kot pričujejo številna literarna dela in filmi o izumih, ki pobegnejo izpod nadzora. Znanstvenikov se še vedno drži nekaj sakralne avre, ki jim jo je naložila vera modernega človeka v znanost kot rešiteljico in vodnico v svetlo prihodnost. Ko angeli padejo, pustijo za seboj veliko razdejanje. Padec vere v znanost pušča ljudi v negotovosti, zmedi, celo strahu, še toliko bolj v času, ko je med nami nevidni ubijalec, v katerega verjamemo (ali tudi ne) po zaslugi znanosti. Toda ali so za to krivi znanstveniki? Do neke mere da, če so tudi sami gojili mit svoje nepremagljivosti. Vendarle pa večino krivde nosi preprosta vraževernost modernega človeka, ki je zavrgel »neracionalnost« vere samo zato, da bi padel v malikovanje nenehnega napredka človeških moči, skratka samega sebe.

Priznati si moramo, da znanosti preprosto...