»Z lahkoto se da videti tistim, ki jo ljubijo« (Mdr 6,12).

Grški glagol theōréō in pomensko skladen hebrejski glagol rāʼāh izražata vidno zaznavo od čutnega »vida in gledanja« (Mt 27,55) do miselnega »opazovanja in razumevanja« (Apd 17,22), od izkustvenega »spoznanja in vedenja« (Jn 8,51) do duhovne spoznave »uvida, zrenja, motrenja« (Jn 14,17). Človek je pri vidni zaznavi omejen (1 Mz 27,1) in ujet med »vid in privid«. Spoznava lastno grešnost (Ps 66,18) in upa, da bo nekoč zrl v Boga (Job 19,26). Človek Boga ne more videti (2 Mz 33,20), če se mu Bog ne razkrije (1 Mz 12,7). Bog se človeku razodeva po stvarstvu (Mdr 13,5), v zgodovini odrešenja (Mdr 19,7), po modrosti (Prg 7,11), v templju (Ps 66,24) in ne nazadnje po angelih (Tob 12,19). Bog se ozira po človeku. Na prevzetne gleda zviška in s ponižanjem (Job 40,11-12), medtem ko se da videti ponižnim (Job 42,5-6). Le hvaležnost in ljubezen človeku dvigujeta pogled v nebo, da zaživi z upanjem na novo nebo in novo zemljo (R...