Leto se izteka. Kristus Kralj vesoljstva bo kmalu opravil pregled svojih nebeških in tuzemskih čet, ki se bodo letos zaradi protikoronskih ukrepov težko, če sploh, sprehodile v paradnem mimohodu. Ob koncu leta človek hočeš nočeš potegne črto in začne premetavati pluse in minuse, po matematično množi z lepimi in deli z manj lepimi spomini, in kar dobi, zapiše nad črto. Ko k temu doda vse blagoslove in milosti, morda celo čudeže, za katere ve in se jih zaveda, da jih je bil deležen, in jih zapiše pod črto, dobim … Hmmm: bi se temu lahko reklo Božji ulomek?

Kaj bomo zapisali letos?

Post je bil pravi. Še tisti, ki se nikoli ničemur ne odrečejo, so bili letos prikrajšani za marsikaj. Seveda ni šlo brez jamranja in javkanja, saj odpoved ni bila (čisto) prostovoljna. A Bog nam je v štiridesetih dneh dal, tako na hitro, okusiti štirideset let blodenja izvoljenega ljudstva skozi puščavo. Deležni tako kačjih pikov kot nebeške mane smo doživeli – vsaj zase lahko tako rečem –...