V razkristjanjenem času je pri nas praznik vseh svetih dobil novo ime: dan mrtvih. Prav nič mi ni všeč, čeprav se že od malega mrtvih ne bojim, zato tudi mrličev ne. Pa poglej še enkrat mamo, mi je petletni stvarci rekel ata in me dvignil, da sem lahko jasno videla na páre in mamin obraz. Prav lep. Prav mirno speč, brez diha. Tak hodi z menoj in ni mi žal, da sem po pouku večkrat pohitela na pokopališče – v sedanji Prešernov gaj! – pobrskat po njenem grobu, da se ne bi razrasel plevel. Plevel nad mamo, to pa ne!

A tam na robu je bila tudi mrtvašnica, totenkamra. Okna niso bila dobro zastrta in v njej so kdaj križkraž na kupu ležali mrtvi nemški vojaki. Ko bi takrat vedela za Gradnikovo pesem Mrtvi vojak v tujini, bi si jo gotovo zrecitirala. Tako jo pa zdaj, kadar grem mimo pokopališkega razdelka, koder počivajo ti vojaki in jih tam »prešinja iskra božja, ki so...