Imena na nagrobnikih: sveže pozlačena, pobledela, komaj berljiva ... Kaj govorijo? O kom in komu? Nekatera – vedno več je takih, nepregledno številna so že – so mi seveda znana: v mislih mi hitro narišejo obraze, enega z ostrejšimi, drugega z nedoločnejšimi potezami, gotovo s kakšno prijazno spominsko retušo, na otožno mehkem ozadju nedosegljivosti. Včasih se celo zasliši glas in za hip ustvari boleče živo iluzijo prisotnosti. Neredko se pojavi z obrazom tudi cel človek, celo njegova hiša in avto pred njo, od nekod se vzame njegova druščina, spet so tu njegovi podvigi v dobrem in slabem – in da, tudi hrupne, vesele ure praznovanj se včasih pripeljejo z njim. Ali pa zagledam neupovedljiva leta in desetletja samote, ki jih je nosil v očeh neki prijatelj v svojem življenju za nevidnim kiklopskim obzidjem družbene izolacije. Vsak od teh ljudi je bil prav poseben, edinstven, če že ni izstopal po ničemer, je bila pa na neki neopisljivi način posebna celota njegove osebe. Nekateri so bili...