»Žarite kot otroci luči,« nas spodbuja apostol Pavel v Pismu Efežanom. Zdaj je naš čas, da žarimo, čas, da potrpimo, čas, da prisluhnemo drugemu ... Zdaj je ta čas lahko dragocen dar nekomu, zato ne odlagajmo.

Nisem se še navadila, da v sočloveku na varni razdalji ne vidim obrazne mimike, večkrat celo znanci raje pogledajo stran, da se ne bi okužili. V teh dneh pa morda tudi zaradi tega več razmišljam o pogledih in očeh, ki jih nosim v srcu.

Spominjam se starega očeta. Še zdaj vidim, kako je ob večerih sedel ob peči in bral. Ko sem prišla v dnevno sobo, se je rad pogovarjal, vedno se je znal pošaliti, v očeh pa je izžareval veselje. Večkrat sem ga slišala, kako moli za srečno zadnjo uro. In ko sem prečula noč ob njegovi krsti, me je nagovarjal nasmeh na njegovem obrazu. V miru je zaspal in se preselil v večne sobane, še vedno pa v meni ostaja njegov veder pogled.

Prav tako mi v spominu živo ostaja iskriv pogled Janeza Pavla II. Ko sem bila v avdienci v dvo...