Včeraj je bila nedelja. Pusta in siva, prav nič prijazna. Dež je vztrajno zalival zemljo, se zbiral v lužah in polnil Ljubljanico. Kdo bo ogrel tiste, ki so brez kurjave, tiste, ki spijo pod oboki mostov in po vlažnih kleteh, tiste, ki jih mrazi žalost, zapuščenost, samota in osamljenost? Bila sem dežurna na zaupnem telefonu. V sobi je bilo prijetno toplo. V predprostoru na mizi jabolka in povabilo, naj si postrežemo z rogljički. Spet me je čakala polna kuverta znamk za misijone in dve vreči zamaškov za invalide. Drobna dejanja ljubezni.

Včeraj je bila nedelja. Pokrižala sem se in zmolila. Telefon je zazvonil. Glas na drugi strani je bil žalosten in obupan. Sam, zapuščen, ubog, brez volje, brez poguma, brez upanja, obremenjen ... Kako lahko pomagam? Poslušam ta glas, ga sprejemam, ubesedim njegove občutke in se trudim, da bi bila pristna. Trudim se tudi, da bi t...